Delo, 28. 5. 2025 (Miloš Kosec, Fasaderstvo) – “Dediščina ni samo videz in stavbe niso samo fasade; zato se da Plečnikovo dediščino uničevati še kako drugače kot z bagri. Na primer tako, da se iz Križank izseli šolo za oblikovanje.”
V kolumni z naslovom Fasaderstvo Miloš Kosec opredeli odnos odgovornih in lastnikov do vprašanja, kako rešiti problem propadanja zaščitenih objektov. Kot primere navaja rušenje nekdanjega hotela Bellevue na Rožniku, ki ne odpravlja temeljnega problema, saj je bistvo sramote v sistematičnem zanemarjanju zaščitenih objektov ter v visoki institucionalni toleranci do lastnikov, ki kulturno dediščino načrtno puščajo propadati. Namesto celovite konservatorske prenove se uveljavlja reduktiven pristop »fasaderstva«, kar je razvidno tudi iz primera nedavno odprte Ilirije, kjer je bila površinska rekonstrukcija fasade uporabljena kot nadomestek za celostno ohranitev uničenega bazenskega kompleksa, s čimer se ustvarja videz varovanja dediščine, medtem ko izginejo njeni avtentični prostori in vsebine. Podoben izziv se odpira pri kompleksu Križank, kjer bi izselitev šole za oblikovanje kljub morebitni obnovi fasad pomenila destruktiven poseg v samo jedro Plečnikove zasnove ter degradacijo kulturne in družbene funkcije prostora.
“… V Ljubljani nas naslednji fasaderski preizkus čaka na primeru enega najdragocenejših objektov kulturne dediščine: Plečnikovega zadnjega dela. Kompleks Križank je verjetno ena najstarejših še ohranjenih stavb v Ljubljani, zato je Plečnikova prenova iz petdesetih let samo zadnja plast
med mnogimi. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je arhitekt stari samostanski kompleks samo preoblekel z novimi fasadami. Vendar bi s tem zakrili radikalno adaptacijo nekdanjega zaprtega, od mesta v veliki meri ločenega samostana, ki ga je Plečnik z na prvi pogled površinskimi deli preobrazil v malo mestno četrt, ki je z novimi portali, okni in prehodi postala sestavni del bolj vključujočega mesta. Enako pomembno je, da je prav Plečnik poleg adaptacije in dozidave samostana zasnoval tudi edinstven programski splet, ki se je naselil v kompleksu.
Poleg današnje srednje šole za oblikovanje in fotografijo je v kompleks umestil takrat nov Festival Ljubljana z namenom, da bi se oba programa dopolnjevala: dijaki bi se formirali v središču mesta, obkroženi z nanosi najboljših umetnostnih plasti in vrhunske glasbene umetnosti, Festival pa bi se pomlajeval s stikom z novimi generacijami umetnikov. Ta navidezna utopija je dolga desetletja uspešno soobstajala in bistveno zaznamovala cele generacije umetnikov in ljubiteljev umetnosti. “