Mladina št. 12, Kultura (Vesna Teržan, Vanja Pirc); Intervju z Apolonijo Simon, slikarko in ravnateljico Srednje šole za oblikovanje in fotografijo (SŠOF), razkriva dolgoletni in vse bolj zaostren boj za obstoj šole v Plečnikovih Križankah. Poudarja, da so Križanke edini pravi domicil šole, saj je bil celoten kompleks že ob Plečnikovi prenovi načrtovan predvsem za pedagoški proces umetniške šole, festival in gostinski lokal pa kot dopolnilni vsebini. Okolje Križank po njenem ni le fizični prostor, temveč ključen ustvarjalni dejavnik, ki generacijam dijakov daje navdih, odnos do kulturne dediščine in občutek javnega prostora.
Zaostritev odnosov med šolo in Festivalom umešča v leto 2016, ko je aprilski sneg poškodoval pomično streho letnega gledališča. Spor glede sanacije in poznejša postavitev nove, po njenem mnenju neprimerne in preobsežne strehe, sta povzročila dodatne poškodbe objekta, poslabšala pogoje za delo šole in okrnila arhitekturno celovitost Križank. Hkrati opozarja, da se je od takrat okrepil pritisk Festivala Ljubljana po prevzemu celotnega kompleksa in izselitvi šole, pri čemer ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ostaja pasivno.
“Ko so nad avditorijem postavljali novo streho, so sam prostor osiromašili, odstranili so vse kipe, ki so bili ob odru, in spremenili tudi dinamiko prostora.“
Zavrača poenostavljene argumente, da bi se morala šola preseliti v »sodobnejše prostore«, saj takšnih prostorov trenutno ni, morebitne novogradnje pa so časovno in vsebinsko negotove. Opozarja tudi na širši pomen prisotnosti šole v središču mesta: dijaki, ustvarjalnost in vsakodnevno življenje ohranjajo urbano vitalnost, ki jo občasne prireditve ne morejo nadomestiti. Po njenem so Križanke danes vse manj javno dostopen prostor in vse bolj tržno blago, kar je v neposrednem nasprotju s Plečnikovo idejo odprtega, živega kulturnega jedra.
Poseben poudarek namenja nujnosti celostne, a postopne obnove Križank, ki bi omogočila, da uporabniki – šola in festival – med prenovo ostanejo v objektu. Kritična je do deljenega lastništva (52 : 48), nejasne odgovornosti za vzdrževanje in do pomanjkanja politične volje za zaščito šole in kulturnega spomenika. Zavzema se za sobivanje obeh javnih zavodov in opozarja, da je nesprejemljivo, da bi šola izgubljala eksistenčno pomembne prostore zato, da bi ti postali garderobe ali skladišča.
“Koga naj šola prosi, da poveže odločevalce, če ti ne razumejo, kako pomembni so povezovanje in strukturiran pristop ter načrtovanje obnove tako pomembnega kulturnega spomenika? Komu je prišlo na misel, da bi lahko z državnim deležem Križank trgoval in ga celo zamenjal za parcele ob Barjanski cesti, kjer nikoli ne bi stal objekt za SŠOF?“
Intervju se zaključi z njenim jasnim pozivom k »prebujenju odločevalcev« – ministrstva za vzgojo in izobraževanje, vlade in mestnih oblasti. Po njenem mnenju je v javnem interesu, da SŠOF ostane v Križankah, saj šola ne le izobražuje, temveč soustvarja kulturno, ustvarjalno in družbeno tkivo mesta. V osebnem zaključku Simon razmišlja tudi o lastnem umetniškem delu, ki ga razume kot proces brez dokončnega konca – podobno kot boj za Križanke, ki še zdaleč ni zaključen.
“Ministrstvo za kulturo, ki naj bi varovalo kulturno dediščino, se v reševanje tega zapleta sploh ne želi vključiti.”