Mladina št. 25, Komentar (Arne Vehovar); Kako je lahko prišlo do tega, da smo sredi na videz cvetočega mesta priča propadanju kulturnega spomenika in velikanskim težavam šole, ki deluje v njem in v kateri se je verjetno šolalo največje število Prešernovih nagrajencev?
Povezava
Pisma bralcev, odvetniška pisarna, 12. 7. 2024
Po pooblastilu Festivala Ljubljana, odvetniška pisarna Senica & partnerji, d.o.o. Uroš Čop, partner in direktor
MLADINA, št. 28, 12. 7. 2024
Direktor Festivala Ljubljana, g. Darko Brlek, ni avtor rešitve nove strehe nad Poletnim gledališčem v Križankah, kot to tendenciozno namiguje g. Vehovar, ko mu neutemeljeno očita ozko razumevanje kulture in nespoštljiv odnos do kulturnega spomenika. Rešitev za porušeno streho je so-zasnoval arhitekt in nekdanji dekan Fakultete za arhitekturo, g. Peter Gabrijelčič, ki je sodeloval tudi pri vseh kasnejših fazah projekta. Čeprav je želel, da bi bila nova streha kar se da podobna stari, ki jo je zasnoval Miloš Marinček, to žal ni bilo mogoče zaradi obsežnih poškodb stavbe nekdanjega samostana, v katero je bila vpeta, ogroženosti stabilnosti stavbe, zahtev Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in nesoglasja takratnega ministrstva za šolstvo.
Festival Ljubljana in šola v prostorih kompleksa Križank sobivata že vrsto let, vendar v obsegu, v katerem dejansko stanje ne ustreza zemljiškoknjižnemu stanju (RS ima v lasti 52 %, MOL pa 48 %), pri čemer šola uporablja 78,83 % nepremičnine. Prav tako šola za uporabo tuje lastnine že vrsto let ne plačuje ničesar in tako ministrstvo dolguje MOL najmanj 641.640,00 EUR. Glavna prednostna naloga je zato ureditev delitve solastnine ter vprašanja glede (so)uporabe oziroma izključne uporabe prostorov in ne zasledovanje »končnega cilja«, da bi se šola izselila iz Križank ter da bi celotna nepremičnina prešla v last MOL. Ker do sporazumne delitve solastnine ni prišlo, je bila MOL, kot dober gospodar, prisiljena to zahtevati preko sodišča. Nepravdni postopek je trenutno prekinjen zaradi mediacijskega postopka, kjer si stranki prizadevata za mirno in sporazumno ureditev solastniških razmerij, kar bo omogočalo nadaljnje sobivanje, v skladu s solastniškimi deleži. Predlog, ki ga v postopku mediacije zagovarjata obe strani, ne predstavlja samovolje Festivala Ljubljana, temveč predstavlja sporazumno, življenjsko, racionalno in ekonomsko edino smiselno rešitev za potrebe ter interese vseh vpletenih, hkrati pa odraža solastniško zemljiškoknjižno stanje. Če ne bo prišlo do sporazumnega dogovora, bo o tem odločilo sodišče. Z dokončno ureditvijo razmerij bo omogočeno nadaljnje sobivanje uporabnikov Križank in njuno izvajanje kulturnih ter izobraževalnih dejavnosti. Sobivanje bo urejeno v dejanskem okviru, ki je skladen z zemljiškoknjižnim stanjem, saj je trenutni obseg izvajanja pouka šole bistveno presegel kapacitete Križank in že nekaj let poteka na več dislociranih enotah, kar pa ni posledica ravnanj Festivala Ljubljana, kot mu to neutemeljeno očita g. Vehovar, temveč zgolj in edino ravnanj šole.
Nihče ne pogojuje sklenitev dogovora o začetku obnove z vsaj delno selitvijo šole v nove prostore. Celostna obnova celotnega kompleksa Križank je ena od glavnih prioritet MOL že vrsto let. Festival Ljubljana že več kot desetletje opozarja šolo, da je potrebno nujno pristopiti k obnovi, vendar je venomer naletel na gluha ušesa in nepripravljenost k sodelovanju. Zavod za gradbeništvo Slovenije je že maja 2017 opozoril šolo, da je objekt nevaren, vendar le-ta v tem pogledu ni storila ničesar. Ad hoc rešitev, ki jo šele zdaj predlaga šola, ni primerna. Obnova mora biti temeljita in ne parcialna ter izvedena v skladu s strogimi zakonskimi zahtevami in pravili stroke. Vendar pa je za zadostitev teh zakonskih zahtev in pripravo finančne konstrukcije projekta potrebno primarno urediti medsebojna razmerja glede delitve solastnine, ki pa v nobenem delu ne vključujejo zahtev Festivala Ljubljana po vsaj delni izselitvi šole in preobrazbi Križank v kulturno središče brez motečih dijakov, za kar naj bi si brezkompromisno prizadeval Festival Ljubljana, kot to neresnično in tendenciozno trdi g. Vehovar.
Odločitev ministrstva, da bi z vrnitvijo Križevniške cerkve v naravi prišlo do bistvene okrnitve namena izrabe Poletnega gledališča, Plečnikovega preddverja in Peklenskega dvorišča, s tem pa do okrnitve raznolikega in kakovostnega programa, ki je v javnem interesu in se izvaja v edinstvenem prireditvenem prostoru v Sloveniji, ni posledica nenačelnosti ministrstva ali samovolje kogarkoli, kot to neutemeljeno trdi g. Vehovar, temveč temelji na spoštovanju veljavne zakonodaje in načel pravne države. Ministrstvo je ugotovilo, da je podana ovira za vrnitev nepremičnine v naravi iz 4. točke 1. odst. 19. člena ZDen.
Pisma bralcev, odgovor avtorja, 19. 7. 2024
Arne Vehovar, Ljubljana
MLADINA, št. 29, 19. 7. 2024
Festival Ljubljana je očitno zelo prepričan v to, da argument moči prevlada nad močjo argumenta. Na vsako kritiko udari z najdaljšimi topovi. Spomnimo se podobnih pisem izpred leta dni, ko je odvetniška pisarna Senica v imenu Festivala zahtevala objavo popravkov po kritičnih zapisih v Mladini in Dnevniku. Žal se do danes ni prav veliko spremenilo, kar pa se je, se je spremenilo na slabše. Križanke vidno propadajo, začetka njihovega reševanja ni videti. Festival krivdo pripisuje Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo in Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje.
Poskusimo zelo na kratko, s preverljivimi dejstvi, odgovoriti na tokratne navedbe odvetnikov.
Ne glede na avtorstvo nove strehe je sporno dejstvo, da zasnova strehe, ki stoji v občutljivem spomeniško varovanem okolju, ni bila izbrana na javnem arhitekturnem natečaju. Streha je pridobila soglasje Zavoda za spomeniško varstvo, kot začasen objekt – začasnost nove strehe je očitno v tem, da jo je, kot katero koli stavbo, vedno mogoče porušiti. Zmanjšanje nivoja osvetlitve in povišanje nivoja hrupa v učilnicah srednje šole zaradi nove strehe je merljivo in nedvomno. Stara streha se je pozimi zložila, na novi leži sneg, v učilnicah je sredi dopoldneva mrak. Škoda, ki jo nova streha, zaradi neprimerne zasnove povzroča na starih, spomeniško varovanih objektih je vidna s prostim očesom ob vsakem večjem nalivu. Direktor festivala si je takšno streho želel in jo brezpogojno zagovarja.
Srednja šola deluje v Križankah že več kot 75 let v skoraj nespremenjenem obsegu. Preverjeno zaseda več kot 80 odstotkov prostorov v stavbah. Festival je z nedojemljivo sodbo leta 2010 uspel izsiliti lastništvo 48 odstotkov prostorov, a že od sodbe naprej trdi, da šola uporablja skoraj 80 odstotkov prostorov in da mu je za delež, ki ni več njen, dolžna plačevati najemnino. Neplačana najemnina znaša že skoraj 700.000.
Do trenutka, ko se bo imela Šola kam preseliti, bo višina najemnin gotovo dosegla vrednost deleža, ki je trenutno še v lasti države.
O iskreni želji po miroljubnem sobivanju največ pove Strateški načrt zavoda Festivala Ljubljana za obdobje 2021-2025, ki ga je Mestni svet potrdil na seji 5.3.2021. V njem je večkrat zapisan namen prevzema celotnih Križank v last Festivala. Povsem ekspliciten je zapis v točki 9.2 Prevzem celotnega kompleksa križank v upravljanje:
„Glavna cilja:
– uspešno končan postopek prenosa lastništva celotnih Križank na MOL
– selitev celotne dejavnosti zavoda iz lokacije Trnovo v Križanke.
… Zavod bo s tem pridobil potrebne prostore za svoje delovanje (pisarne, skladiščne in servisne prostore, prostore za arhiv), nujno potrebne prostore za vaje nastopajočih umetnikov ter njihovo dobro počutje (vadbeni prostori in garderobe) in prostore za izobraževanje mladih umetnikov.“ Tem, jasno zapisanim ciljem festival dosledno sledi s svojim delovanjem.
Šola dokumentirano poziva k celostni prenovi, predvsem pa k čim prejšnji odpravi največjih težav, ki povzročajo pospešeno propadanje spomenika. Iz lastnih sredstev je želela naročiti Konservatorski načrt, ki je predpogoj za začetek načrtovanja prenove, a ji je to preprečilo ministrstvo. Pripravila je razpisno dokumentacijo za nujno prenovo propadajoče strehe, a MOL ni pristal na izvedbo razpisa …
Povsem jasno je, da bo šola nekoč dobila novo sodobno stavbo v kampusu na Roški cesti. A prosvetljeni mestni upravi, ki bi se jasno zavedala dolgoročnih izzivov razvoja sodobnega mesta, bi moralo biti povsem jasno, kako pomembno je v mestnem središču zadržati in spodbujati dejavnosti, ki mesto ohranjajo živo. Vse bolj očitno postaja dejstvo, da trenutna mestna oblast ni in nikoli ni bila prosvetljena in da namesto v korist mesta in meščanov deluje v korist sebe in svojih prijateljev.
Pisma bralcev 10. 8. 2024
Apolonija Simon, ravnateljica SŠOF
MLADINA, št. 30, 26. 7. 2024
Spoštovani, odgovarjam na pismo odvetniške pisarne Senica& partnerji zastopnika Festivala Ljubljana objavljeno v Mladini štev. 28 – Propadanje kulturnega spomenika. Kot ravnateljica SŠOF – Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ki ima svoje učne prostore v Križankah, se s problematiko lastništva in prenove Križank intenzivno ukvarjam že od nastopa mojega mandata leta 2022. Ob intenziteti pritiskov si zastavljam vprašanja, ki morajo biti izrečena javno, saj vodim šolo s pomembnim zgodovinskim in kulturnim pomenom in vrednostjo.
Prvo in najpomembnejše dejstvo je, da imajo Križanke bogato zgodovino in tradicijo, v njej že vse od leta 1950 deluje šola in so razglašene za kulturni spomenik državnega pomena. Prenovo je začrtal arhitekt Jože Plečnik; ta je leta 1948 v Križankah načrtoval tudi prizidek k tedanji Šoli za umetno obrt, kot se je takrat imenovala današnja Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.
Jože Plečnik je večino stavbnega kompleksa namenil izobraževalni funkciji. Križanke so torej že od povojne prenove namenjene izobraževalni dejavnosti in tako je tudi vsebina, ki jo je vpel v prenovi kompleksa, s tem postala nesnovna kulturna dediščina in kot taka tudi neodtujljiva iz prostorov Križank. Prostori Križank so se v povojno zgodovino zapisali kot kraj, kjer so se izobraževali vrhunski ustvarjalci, premnogi Prešernovi nagrajenci in pomembni kreatorji slovenskega kulturnega prostora.
Šola hrani pomemben dokument z datumom 2. 7. 1951, kjer je zabeleženo, da je MLO glavnega mesta Ljubljane odstopil Križanke takratni šoli za umetno obrt Ljubljana in ga navajam dobesedno: „Na podlagi 8. in 16. člena temeljne uredbe o prenosu delov osnovnih sredstev državnih gospodarskih podjetij / uradni list FLRJ štev. 60/479/48/ izdajata minister – predsednik Sveta vlade LRS za prosveto in kulturo ter izvršilni odbor glavnega mesta Ljubljane MLO sporazumno naslednjo ODLOČBO: Nepremičnina parc. št. 196 – hiša štev. 18 v Gosposki ulici z dvoriščem pripisana vložku štev. 335 k. o. Ljubljana mesto, ki je kot splošno ljudsko premoženje v upravi Mestnega ljudskega odbora gl. mesta Ljubljane se izvzame iz dosedanje uprave in dodeli v upravo Sveta vlade LRS za prosveto in kulturo, za potrebe šole za umetno obrt v Ljubljani.”
Dokument je potrdilo takratno okrajno sodišče za glavno mesto Ljubljana dne 11. 6. 1951. Od tega leta naprej Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana upravlja s kompleksom Križank in ga ohranja v uporabni funkciji, kot ji je bila namenjena. O želji prevzema deleža kompleksa Križank pričajo zapisi iz leta 1969, ki so naslovljeni na takratno ravnateljico Gizelo Šuklje. Takratni Svet šole zapiše:
“Družbena lastnina vseh nepremičnin v sklopu Križank (Gosposka ali Cojzova cesta, Emonska cesta in Trg francoske revolucije), izvzemši cerkev nemškega viteškega reda, je bila izročena šoli za oblikovanje v Ljubljani. Prošnja prireditvene poslovalnice ’Festival’, naj se nanjo prenese uporabna pravica do določenih objektov in zemljišč v sklopu Križank, se zavrne in izpostavlja se dejstvo, da šola potrebuje prostore za svoje delovanje in da poslovalnica ’Festival’ vedno bolj utesnjuje in slabša pogoje za delo učencev ŠO (šole za oblikovanje). Svet ŠO zato predlaga, da se prouči in pravno uredi odnos med ŠO in prireditveno poslovalnico ’Festival’, da se za zemljiške površine in prostore, ki jih izkorišča, določi primerna odškodnina, upoštevajoč značaj in namen izkoriščanja posameznih objektov, vložena materialna sredstva v te objekte in ostale okoliščine, da bi se pravično porazdelilo breme vzdrževanja in da bi se omogočilo delovanje obeh inštitucij.”
Tekst podpiše takratna ravnateljica Gizela Šuklje. Vse omenjeno priča, da je bila poslovalnica ’Festival’ vedno v vlogi podnajemnika in vedno v želji prilastitve prostorov, ki so pripadali v izključno upravo in uporabo Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.
Iz majhne želje po uporabi deleža Križank se je z leti rojevala vedno večja želja po posedovanju in prilastitvi celote s strani takratne poslovalnice ’Festival’, ki se je z leti preimenovala v Festival Ljubljana.
Nič ni narobe z dejstvom, da v Križankah bivata oba javna zavoda, nič ni narobe tudi z dejstvom, da oba uporabljata Križanke po svoji potrebi in si omogočata sobivanje z zglednim sodelovanjem. Ravno tako ni nič narobe z dejstvom, da si zavoda prostore posojata v uporabo, še posebej v dinamiki celoletne uporabe, ko šola uporablja razrede za pouk, med počitnicami pa prostore uporablja Festival Ljubljana za svoje prireditvene dejavnosti. Tako se le ti polnijo čez celo leto in plemenitijo v Plečnikovi ideji prepleta izobraževanja in kulture.
Ob tem prepletu pa je seveda še kako narobe, če si eden izmed uporabnikov zamisli, da mora javni zavod, ki izobražuje na področju javnega šolstva, plačevati najemnino za prostore, ki jih je uporabljal že od začetka svojega delovanja. Še kako narobe je tudi, da se je pojavil interes, ki Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana želi vzeti prostore, ki so zanjo eksistenčnega pomena. Zelo narobe je, da se izpostavlja, da bi morala šola, ki opravlja kvalitetno javno izobraževanje, izseliti del svoje dejavnosti in prostore prepustiti zavodu, ki bi v njih imel garderobe in skladišča. In ne nazadnje je zelo zelo narobe, da se javnemu zavodu nalaga plačevanje najemnine za prostore, v katerih biva od samega nastanka, in da se umetno ustvarja konflikt in to z namenom prikazati neizhodno in nerešljivo situacijo prenove domovanja obeh inštitucij. In seveda je še kako narobe, če se potrebo po nujni prenovi objekta vzame kot možnost izsiljevanja in izkazovanja nadvlade.
Celotna problematika poraja kar nekaj vprašanj, na katera sama nimam odgovorov. Navedla jih bom le nekaj, morda je kdo med bralci, ki pa bi nanje lahko odgovoril. Na primer – kako se je prikradel delež delitve Križank na 52/48, če je jasno, da ta v naravi ni nikoli obstajal? Komu je bilo v interesu pozabiti dejstvo, da je ob prepustitvi deleža objekta v lastništvo MOL-a ogrožal eksistenco šole in objekt sam, ki je dandanes zaradi deljenega lastništva ogrožen tudi zaradi nejasnega stališča glede njegovega vzdrževanja in obnove? Koga naj šola prosi, da poveže odločevalce, če le-ti ne razumejo, kako pomembno je povezovanje in strukturiran pristop ter načrtovanje obnove tako pomembnega kulturnega spomenika? Komu je prišlo na misel, da bi lahko z državnim deležem Križank trgoval in ga celo zamenjal za parcele na Barjanki, kjer nikoli ne bi stal objekt za Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo Ljubljana?
Le še to – prag Križank dnevno prestopi večina dijakov SŠOF, ki jih je sedaj že nekaj manj kot 850, ter skoraj 100 zaposlenih. Večina od njih je Ljubljančanov. Zaradi njih in javnega interesa se morajo prebuditi speči odločevalci, prebuditi se morajo, ker so prostori v Križankah ključni za izvajanje programa šole in njeno eksistenco. Ta ne more in ne sme biti odvisna od politike, ki se menja z mandatom, a začuda ohranja interes, ki ni ugoden za šolo, in ga nevidno pelje naprej. Vsakemu županu bi bilo na tem mestu jasno, kako dragoceno kreativno jedro biva v Križankah in kako pomembno ga je podpreti in zaščititi, še posebej, če se deklarira za velikega zaščitnika s socializmom pridobljenih pravic in svoboščin.